Za izkušnjo, ki smo jo doživeli, ko smo se sobotno decembersko jutro peljali skozi Trojane, na Vransko, bi se lahko reklo, da je precej zanimiva za megle vajenega prebivalca ljubljanskega okoliša. Slikovita celo, kajti megla ljubljanske kotline se razredči na vrhu trojanskega klanca in nadalje popotnik ni deležen drugega kot sončnih žarkov, potovanje postane čisto nekaj drugega. Kljub hladu zunaj avtomobila, je čutiti sončne žarke. Na vožnji po avtocesti se kmalu opazi zelo vidna tabla rjave barve, ki nakazuje, da se bližamo kraju Vransko, znanem tudi po svojem največjem motociklističnem muzeju v Sloveniji.

Kljub zgodnji jutranji uri, je kraj že živel v vsem svojem sijaju, saj je bil prav ta dan, tudi dan sejma starodobne motociklistične opreme. Vsako drugo soboto se na Vranskem zbere ogromno ljubiteljev tehniške dediščine. Tam se pogovarjajo, kupujejo mankajoče dele, kose opreme, za svoje ljubljenčke, obiskovalci pa prihajajo in cele Slovenije, pa tudi tujine. Pot nas je peljala po cesti naprej kjer je nedaleč stran od sejemskega prostora tudi znameniti muzej. Z gospodom Petjo Gromom, lastnikom, upraviteljem in restavratorjem, ki tudi pomaga pri izvedbi sejma, smo bili dogovorjeni v gostišču, ki prav tako spada v sklop muzeja. Le-to se nahaja v stavbi nasproti muzeja. Ko obiskovalec vstopi, nemudoma opazi da se vse povsod kaže ljubiteljstvo do motociklov, celo v zraku ga je čutiti. Cel ambient je prepreden z motociklističnimi motivi, nikogar pa ne pusti hladnega pod strop obešen motocikel. Zaradi svoje dolžine izgleda okorno in hkrati nenavadno, njegova posebnost je pa, da je namenjen kot prevozno sredstvo večim osebam in ne samo dvema kot bi bilo to običajno.

G. Grom je prispel in najin pogovor se je začel. Seveda s pridihom naglice saj je imel g. Petja zaradi velikega števila obiskovalcev njegovega muzeja in njegovih dejavnosti v svetu starodobništva zelo natrpan urnik:

Nam poveste, kaj in kdaj je v vas zbudilo zanimanje za starodobne motocikle, in njihovo restavracijo?
Za zbirateljstvo in restavracijo se zanimam že približno trideset let, ko sem dobil prvi motocikel potreben obnove. Med iskanjem podatkov in rezervnih delov tega motorja sem se spoznaval z veliko ljudmi, kateri so delili isto navdušenje. Vse bolj pa sem začel opažati, da je veliko najzanimivejših motociklov prodanih v tujino, za tuje razmere relativno malo denarja. Tam je bila takrat situacija glede ljubiteljstva starodobnikov povsem drugačna kot v takratnji Jugoslaviji. Težko mi je bilo gledati, kako nam pred očmi izginja naša skupna kulturno - tehnična dediščina. Iz tega razloga sem se zavezal, da storim kar je v moji moči da to preprečim in tako sem začel odkupovati kar je bilo vredno odkupiti.

Koliko časa že obratuje vaš muzej in kolikšna je trenutna zbirka?
Muzej obratuje že dobrih sedem let, v njem se je pa nabralo okoli sto rastavljenih motociklov, še približno 80 jih pa imamo v skaldišču, kjer čakajo bodisi na premestitev v muzej, bodisi na restavracijo.

V kakšnem stanju so ti motocikli, so vozni?
Vsi motorji, nakaterih smo naredili posege so vozni, kar pa seveda ne pomeni, da jih tudi vozimo. Ko je motocikel dokončan, ga zaženemo, naredimo kratek krog, potem se ga pa konzervira. Imamo pa še precejšnje število motociklov v obdelavi, kar pa seveda pomeni, da se nahajajo v različnih stanjih.

Kaj bi lahko rekli da vam je bistveno pri restavriranju?
Starejši so motorji, težje je z deli, bi pa poudaril, da z dobro voljo, vedno večjim številom izkušenj ter nadvse pomembnih poznanstev drugih ljubiteljev in zbiralcev, se najde iskani rezervni del ali pa kak podatek o originalni barvi motocikla, oziroma barvnih vzorcih na njem.

Od kod izvirajo motocikli, ki jih hranite?
Velika večina proizvajalcev motociklov se nahajalo na področju Evrope in Amerike, daljni vzhod je prisoten na tem področju šele zadnjih trideset let. Tekom zgodovine lahko rečemo, da sta bila ta dva kontinenta glavno gibalo razvoja. Veljalo je tudi, da sta bila drug za drugega veliko tržišče, tako da se lahko praktično katerikoli motocikel dobi na kateremkoli od obeh. Tudi večina naših predstavnikov je evropskega ali ameriškega porekla. Na drugi strani imamo predvojno Sovjetsko zvezo, ki je bilo izredno dolgo časa zaprto tržišče, ki se je pa zdaj prav tako odprlo. No in od tam mi je z veliko napora ospelo dobiti dva izredno zanimiva predvojna motocikla sovjetske izdelave, moram pa reči, da je tovrstnih primerov zelo malo, so pa zato toliko bolj zanimivi. V zbirki imamo tudi originalne Tomosove tovarniške dirkalnike, katere nam je tovarna podarila, da jih čuvamo in vzdržujemo.

Bi lahko rekli, da so ti motocikli tehnološki posebneži?
Na začetku moje zbirateljske poti, ko sem se srečeval z že izkušenimi zbiratelji, sem ugotovil, da celotno bistvo leži v iskanju posebnih in nenavadnih, za takratnji ali pa današnji čas, primerkov. Za nakup sem se zato odločal predvsem na podlagi zanimivosti, redkosti, tudi barv, tako da lahko rečem, da je v tej zbirki tudi nekaj unikatov. V obdobju razvoja motociklizma, pa so različni proizvajalci preizkušali različne tehnične rešitve, tako da lahko na veliko razstavljenih motociklih opazimo edinstvene tehnične posebnosti. Tekom razvoja panoge, so različni proizvajalci preizkušali različne koncepte, od katerih so se nekateri obdržali, drugi, kot je primer ročnega zagona motocikla, tako kot avtoomobila, pa so se po zelo kratkem času umaknili z trga. Iz tega razloga je pa imeti tak motocikel zelo lepo.

Ko sva končala z pogovorom, je zunaj že čakala skupina otrok, kateri so pravkar izstopili iz avtobusa, saj so v organizaciji šole prišli na ogled bogate zbirke v muzeju motociklov. Prav zares smo si izbrali pravi dan za obisk, kajti sonce je ravno pričenjalo z polno močjo razdajati toploto, ki je bila po jutranjem hladu tako dobrodošla. Pod stopniščem, ki vodi v prvo nadstropje muzeja, mimoidočega pozdravi poldrugo tono težak nemški vojaški motocikel, z pogonom na gosenico. Že ta da slutiti, da je obiskovalcu na njegovi poti po muzeju namenjeno da bo videl precejšnje število zanimivosti. Najprej smo se po stopnicah povzpeli v gornje nadstropje muzeja. Prostor je bil napolnjen z obiskovalci, kar je razumljivo, saj je bilo kaj za videti. Takoj ob vhodu v prostor se nahajata dve vitrini z motociklističnimi motivi, od značk, nalepk, maket, pa vse do najrazličnejših registrskih tablic iz najrazličnejših časovnih obdobij. Videti se je dalo najstarejši motocikel znamke Puch, slovenskega konstruktorja, Janeza Puha. Gospod Grom, je podajal izčrpno razlago vsakega detajla, kar je pritegnilo vse zbrane. V spodnjem, večjem prostoru, kamor smo se preselili po ogledu prve zbirke, so bili motorji sistematično postavljeni, od vojaških na začetku, potovalnih, dirkalnih, prikoličarjev, pa vse do ameriških Indianov na koncu vrste. Po vsem videnem in slišanem, obiskovalec vidi vsaj približno koliko različnih načinov in pristopov do pojma motocikel je obstajalo in takšno raznolikost se zelo težko sreča. Ne le to, pač pa se da lepo pogledati v preteklost in videti s kakšnimi motocikli so ljudje včasih potovali in tekmovali, hkrati pa celotna zbirka in njena raznolikost poda obiskovalcu čudovito možnost, da dejansko spozna tok zgodovine starodobnikov na dveh kolesih.

Dodatne slike: