Gone in 60 seconds (1974)

Slog: Akcija
V glavnih vlogah:
H.B. Halicki .... Maindrian Pace/Vicinski
Marion Busia .... Pumpkin Chase
Jerry Daugirda .... Eugene Chase
James McIntyre .... Stanley Chase
George Cole .... Atlee Jackson
Ronald Halicki .... Corlis Pace
Markos Kotsikos .... Uncle Joe Chase

Zgodba: Zavarovalniški raziskovalec Maindrian Pace in njegovo moštvo živijo dvojno življenje kot neustavljivi in neulovljivi tatovi avtomobilov. Zelo lepo prikažejo nekaj tehnik kraje in uspešne prodaje avtomobilov. Na primer: za majhen denar kupijo zelo razbit avto, ukradejo identičnega in zamenjajo številke. Pace dobi naročilo, da nabavi 48 avtomobilov in to mu tudi uspe z eno izjemo (1973 Ford Mustang Fastback Mach 1). Pri kraji Mustanga s kodnim imenom Eleanor, Pacea pričaka policija, saj ga izda lasten šef po večjem nesporazumu. Takrat se prične najboljši del filma. Pregon mož v modrem nas povede skozi 5 mest. Nepričakovan zasuk dogajanj na koncu, naredi film še bolj zabaven.

1974
98 minutni film, seveda posnet v ZDA. Avtor filma, HB Halicki, ki ni dokončal niti srednje šole, je zaslužil svoje bogastvo z avto odpadi. Toliko bolj je presenetljivo, da je režiral (produciral in tudi igral) enega najbolj kultnih filmov avtomobilskega sveta. Ta film, čeprav čista akcija, je tudi komedija, saj slišimo nekaj zelo lepljivih izjav in dejanj (Pace po kraji in prijavi vrne vozilo lastniku in policija misli, da se je lastniku zmešalo). Kljub lopovstvu Pace krade samo avtomobile, ki so zavarovani. S to karakterno malenkostjo je Halickemu uspelo, da gledalec lopovov ne dojema kot negativcev. Kaj naredi ta film kulten je 40 minutni beg Pacea v Eleanor pred policijo. Naštel sem 6 prizorov, pri katerih sem že mislil, da so ga dobili, a jim potem ponovno uide. Vrh filma se, po mojem skromnem mnenju, razteza skozi celih 40 minut, vse dokler traja glavno preganjanje. Film nima opaznega zapleta ali zgodbe. Ves potek filma je nastavljen tako, da ponudi razlog za zelo dolg pregon, ki ga najavi serija manjših pregonov. Priznam, da so dialogi tako slabi, da je že smešno. Igralske sposobnosti igralcev so slabše kot v filmih, kjer zasedba ni oblečena, kar pa ni čudno, saj so igralci Halickijevi sorodniki in mehaniki. Zato pa je kvaliteta avtomobilov tolikšna, da se človeških igralcev sploh ne opazi. Tistemu, ki so osebna vozila vsaj malo všeč, mora videti ta film, saj je mini katalog ameriških vozil iz šestdesetih in sedemdesetih let. Tudi navdušenci nad novejšimi vozili bodo tega filma veseli, saj je poln umetnosti kontroliranja vozil v gibanju (drift servisnega tovornjaka, ki vleče osebni avto in pobegne policiji - popolnoma pristno brez vsakih posebnih učinkov). Prizor na avtocesti iz Matrice 2 se lahko samo skrije…

Škoda, da je film doživel predelavo namesto nadaljevanja – H.B. Halicki je umrl med snemanjem nadaljevanja tega filma leta 1989.

Gone in 60 seconds 2000

V glavnih vlogah:
Nicolas Cage .... Randall 'Memphis' Raines
Giovanni Ribisi .... Kip Raines
Angelina Jolie .... Sara 'Sway' Wayland
T.J. Cross .... Mirror Man
William Lee Scott .... Toby
Scott Caan .... Tumbler
James Duval .... Freb
Will Patton .... Atley Jackson
Delroy Lindo .... Det. Roland Castlebeck
Timothy Olyphant .... Det. Drycoff
Chi McBride .... Donny Astricky
Robert Duvall .... Otto Halliwell
Christopher Eccleston .... Raymond Vincent Calitri
Vinnie Jones .... The Sphinx

Zgodba je tukaj precej bolj zapletena, saj glavni junak, ki se je odrekel kriminalnega življenja, rešuje svojega brata pred kremplji (oz. plačanci) lokalnega gangsterja. In to tako, da v eni noči ukrade 50 vozil. Seveda mu pri tem pomaga ekipa veteranov iz stroke, skupina zelenih malinovcev in bivše dekle. Zgodba je začinjena z globljimi pomeni, ki jih lahko doživijo samo tatovi vozil. Tudi tukaj je precej komedije, sploh The Sphinx mi je bil najbolj všeč. Film je odličen, pod pogojem da niste pred tem gledali verzijo iz 1974.

Primerjava 1974 in 2000

Nov "Gone in 60 seconds" je precej drugače zasnovan film, saj se ustvarjalci trudijo s čustvi, zapletom zgodbe in "coolizmom" glavnih junakov. Po mojem mnenju precej neuspešno. Glavni junak iz 1974 je sam Mustang, ta pa je bil "cool" že prvi dan, ko so ga začeli prodajati. Verzija iz leta 74 se ne trudi z ničemer drugim kot z akcijskimi sekvencami, v katerih imajo glavno vlogo avtomobili in ne čustveni izrazi voznikov, ki se pogovarjajo s svojimi avtomobili. Skupina lopovov iz 74 je precej bolj uglajena in profesionalna, kot ta v novem filmu. Obstaja pa možnost, da je ta učinek dosežen zaradi pomanjkljivega igralskega znanja samih igralcev iz originalnega filma. Velika razlika med obema filmoma pa je v tem, da so akcijski prizori popolnoma realni in večinoma zaigrani (odpeljani) s strani Halickega. Brez vsakršnih učinkov – prišel, videl, odpeljal – če so posneli so, če ne pa nič. Velika večina prizorov je resnično slučajnih in neplaniranih, za razliko od nove verzije, kjer se avtomobili prevračajo in frčijo po zraku, ker to dobro izgleda. Scenarij za akcijski del filma je bil samo groba skica (celoten scenarij je zavzemal 5 listov). Zanimivo je, da je večina igralcev resničnih ljudi: policaji so policaji, reševalci so reševalci in pešci so pešci, ki z zaresnim strahom bežijo pred avtomobili. Halicki ni imel dovoljenja, da snema na avtocesti, zato so vozila, ki jih Eleanor prehiteva, vsakdanji vozniki, ki so se ravno takrat znašli na cesti. Prizor, v katerem se z avtomobilom zaleti v cestno svetilko, je bil popolnoma nenačrtovan in Halicki je s snemalci pobegnil s kraja nesreče, da bi se izognil plačilu kazni in tožbi (drog je pustil polomljen). Resnični so tudi prizori iz poroke in nesreče z vlakom, ki so bogvezakaj uporabljeni v filmu. Kljub odlično posnetim prizorom, ne smemo pozabiti, da med snemanjem ni bil poškodovan nihče, če odštejemo Halickega samega (pa še to samo modrice). Avtomobili so bili posebej kupljeni (150 vozil).

Napak je v obeh filmih dovolj. Tako v 1974 kot v 2000 verziji. Res pa je, da po velikem skoku Mustanga, v 1974 avto ostane zvit, v 2000 pa v naslednjem kadru ni niti sledi po kakšni obliki banane.

Močno priporočam nakup filma na DVDju. Na žalost je DVD različica, izdana 2001, v primerjavi s VHS doživela nekaj sprememb v glasbenem oddelku. Mogoče pop iz sedemdesetih ni najboljša filmska glasba, mislim pa da "I Do Hope The Man Doesn't Catch Me", "Lois Lane Blues" in "Gone (Movin' On) in Sixty Seconds" precej bolje ponazorijo dogajanje in vzdušje.

Če ste pravi ljubitelj ameriških muscle carjev, pa boste kupili tudi DVD verzije, v kateri nastopa Nicolas Cage.


Priključite se "debati" na forumu na temo "60 sec"

Dodatne slike: