Kajti prva Grand Prix dirka zgodovine je bila, v primerjavi z današnjimi dolžinami dirk, prava mamutska prireditev. Proga – to je bila 103,2 kilometre dolga krožna proga, dejansko pa je šlo za običajno cestno progo, pri čem pa del te steze sploh še ni imel asfaltne podlage. Na dan so odpeljali šest krogov, tako da so bili vozniki na posamezni dirki več kot 12 ur za volanom. Proga, vzhodno od Le Mansa, je bila, gledano iz ptičje perspektive, podobna trikotniku in je vsebovala tri ozke lasnice in dolgo ravnino Boulaire. Ker je leta 1903 na dirki Pariz – Madrid prišlo do nesreč, kjer so se smrtno ponesrečili gledalci, so na mestih proge, ki je potekala skozi vasi, namestili ustrezne pregrade. Večja mesta, kot so bila St. Calais ali pa Vibraye pa so obvozili. Francoski avtomobilski klub je daroval okrog 65.000 dolarjev, da so večji del proge prekrili z bitumnom in uredili ograje na robovih dirkališča.
Mehaniki kot sovozniki
Dirkalnike bi lahko – gledano iz optičnega vidika - na grobo označili kot "traktorje" ali pa "kočije z motorji". Velikanski volani, tanke pnevmatike, brez školjkastega sedeža, temveč le klop iz lesa – na katerih sta sedela voznik in njegov mehanik (!). Le ta dva sta se lahko dotaknila vozila. Avtomobili so morali biti težji od 1.007 kilogramov. Vsi udeleženci so nastopali z štirivaljnim motorjem, pogon pa je bil mešanica gredi in verižnega pogona, seveda na zadnja kolesa. Večina motorjev je izkazovala prostornino 12-ih litrov, motor od Panharda pa je bil celo 18 litrski. Gregoire je bi z 7,4 litri najmanjši motor. Renault je vozil s 13 litrskim motorjem, ki je vrtel do 1.200 vrtljajev na minuto in se ponašal z zavidljivimi 90 KM. Najvišja izmerjena hitrost Renaulta je bila 148 km/h.
Takrat so bile prava senzacija tudi nove pnevmatike Michelin. Kajti okvara pnevmatike je za tiste čase pomenila več kot 15 minutno delo za menjavo le-te. Pnevmatiko so namreč morali odrezati iz platišča in nanj namestiti novo. Michelin je bil v teh časih že korak izpred – nudili so namreč rezervno kolo. S tem se je čas menjave kolesa skrajšal za cele 4 minute.
Michelin in Renault – ta naveza je te dni slavila svoj stoletni jubilej. Francozi so namreč zmagali tudi na prvi Grand Prix dirki v zgodovini. Za volanom je takrat sedel en Madžar: Ferenc Szisz. 32 udeležencev je dirko začelo z 90-minutnim razmakom – prvi Grand Prix nam ni ravno postregel s prehitevanji.
Najprej je vodstvo prevzel Paul Baras v svojem Basieru, toda po treh krogih ga je prehitel Ferenc Szisz. Že v prvem krogu so beležili štiri odstope. Na koncu dneva je Madžar zmagal s časom vožnje 6:11 ure in bil za 15 minut prej v cilju kot drugo uvrščeni. Zadnji, ki je v istem dnevu uspel priti v cilj, je bil Henri Rougier na 17. mestu, zaostajal pa je že za 2,5 ure.
Parc Fermé in konji
Preko noči so avtomobile zaprli v Parc Fermé – tako kot danes, tudi takrat ni bilo dovoljeno delo na dirkalnikih. Naslednji dan so dirkalnike s posebej opremljenimi konji privlekli do štartne linije. Po vodilnem Sziszu so ostale dirkače na progo poslali natančno po njihovem zaostanku za vodilnim prejšnjega dneva.
Na koncu je zmagal voznik Renaulta Ferenc Szisz in to s časom 12:14,7 ure in s presenetljivim povprečjem od 107,17 kilometra na uro. Z zaostankom okrog pol ure je drugo mesto zasedel Felice Nazzaro s Fiatom, tretji pa je bil Albert Clément v svojem Clément Bavardu. Ciljno zastavico je videlo samo enajst voznikov.
Po tej prvi Grand Prix dirki v Le Mansu so morali navijači čakati kar nekaj let, preden se je na istem mestu zopet odvijala kakšna dirka. Kasneje so v Le Mansu izpeljali samo še tri dirke: leta 1921 in 1929 na progi, ki nekako odgovarja današnji, kjer se odvijajo dirke 24 ur Le Mansa, in nato še leta 1963 na krajši inačici imenovani Bugatti.
Omembe vredno: Na prvi Grand Prix dirki je zmagal Renault pred Fiatom – nazadnje sta na dirki v Kanadi prvi dve mesti zasedla Renault in Ferrari/Fiat. Vmes pa leži celo stoletje
Dodatne slike:   |
Komentarji: za objavo morate biti prijavljeni
Strani:
- 1
Strani:
- 1
