Zgodba o Fiatu Milletrecento se je začela koncem petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Fiat delal na obnovitvi svoje ponudbe vozil. Takrat je temeljila na prvi generaciji modelov, ki so nastali po 1. svetovni vojni. Štiricilindrični modeli "1400/1900" so se leta 1959 umaknili v korist popolnoma nove konstrukcije šestcilindričnega motorja "1800/2100". Naslednjega leta je umaknjen iz proizvodnje "1200 Grand-luce", kot najmočnejša varianta linije "1100". S tem se je omogočil vstop Fiata v razred "Milletrecento", ki jo je začel drugi proizvajalec Apeninskega polotoka Alfa Romeo že leta 1954 s svojo Gulietto.

Po testiranju devetnajstih prototipov, ki so skupaj prevozili 1,5 milijona kilometrov, so v aprilu 1961 javnosti predstavljene limuzine "1300" (ime projekta 116) in "1500" (ime projekta 115), ki je imel motor s 5 mm večjim premerom cilindrov in neznatne estetske spremembe v karoseriji in opremi. "Familiare", karavan, verzija z obema motorjema je prišla novembra istega leta, kabriolet pa dve leti kasneje. Trapezaste linije karoserije so evolucija oblike modela "1800" z največjimi razlikami pri zadku. Horizontalno podvojene luči so spominjale na Chevroletov Corver.

Zavorni sistem je bil učinkovit - spredaj disk zavore (za tisti čas avantgardna rešitev), zadaj bobni. Pri vpetju podvozja je bila prednost dana udobju. Na zadnjem mostu je vgrajen prečni torzijski stabilizator, ki je skupaj z amortizerji naslonjen na poseben naslon, ki je pritrjen na karoserijo. Notranjost je imela bogato opremo, zaradi katere je "1300" v žargonu poimenovan "avto s stotimi žarnicami". Na instrumentni plošči z merilcem temperature hladilne tekočine in števcem dnevne kilometrine je bilo kar osem kontrolnih lučk. Posebej so osvetljeni: kabina (na treh mestih), predal pred sovoznikom, motorni prostor, prtljažnik in vzvratna vožnja. Pri volanskem obroču sta vgrajeni stikali za dolge luči in smernike (z avtomatskim vračanjem v začetni položaj). Naslonjala prednjih sedežev so bila nastavljiva. Veliki potrošniki, kot so dvojni žarometi, dvoglasna sirena, vžigalnik za cigarete, elektromotor ventilatorja grelca so zahtevali vgradnjo generatorja konstantne moči 400W. Ključ za vžig motorja, s ključavnico volana ("Le-Mans start") se je vstavil na levi strani volana.

Matična tovarna je za salon v Torinu leta 1964 pripravila verzijo "1500 C", ki je imela podaljšano medosno razdaljo za 8 cm. Na motorjih obeh modelov (115 C/116 C) je predelana glava motorja (stopnja kompresije), kar je z naknadnim odpiranjem drugega grla uplinjača omogočilo zmanjšanje porabe goriva. Zavornemu sistemu je dodan vakuumski servo ojačevalec in z zadnjega mosta je bil odstranjen torzijski stabilizator.

"Milletrecento" se je leta 1968 umaknil "avtomobilu leta" v Evropi, modelu 124. "Millecinquecento" je vztrajal še leto dni, do pojave modela 125. Izdelava vseh verzij obeh linij v Torinu je dosegla okoli 600.000 primerkov. Paralelno življenje tega modela je bilo razen v Kragujevcu tudi proizvodnja v Argentini, ki je trajala do začetka sedemdesetih (Fiat Concord se je montiral tudi v Čilu) in v Nemčiji (Neckar).


Nov motor

Motor za Fiat "1300" je prevzet od modela "1800". Razen tega, da je ostal brez dveh cilindrov, mu je povečan hod bata, da bi se dobila želena prostornina, ki je znašala 1,3/1,5 litrov. To družino motorjev je konstruiral inženir Aurelio Lampredi, ustvarjalec znanih Ferrarijevih dvanajstcilindrikov. On je uvedel tako imenovano "polisferno" komoro za izgorevanje v glavi motora, oblikovano iz več med seboj presekanih sfernih površin, ki je še vedno obdržala prednosti polsferne in trikotne komore. Viseči ventili, nameščeni v obliki črke V so omogočali prečno vrtinčenje v času izmenjave plinov. Lampredi je enostavno rešil geometrijski problem aktiviranja tako nameščenih ventilov. To je rešil s palično gredjo nameščeno visoko v bloku motorja, preko kratkih palic dvigovalk in ojnice ter ugodnim oblikovanjem oblike glave in motorja. Povečana odpornost na samovžig zmesi je omogočala, za takratno kvaliteto goriva, relativno visoko stopnjo kompresije, ki je znašala 8,8:1. Z vgradnjo dvojnega uplinjača z dvojno vejo je ustvarjena največja moč 60 KM pri solidnih 5.400 o/min (za večji motor 75).

Tehnične lastnosti:
Motor: litoželezni blok motorja, kovana ročična gred z tremi glavnimi ležaji, glava iz lahke legure, štiri cilindrov v vrsti (premer in hod 72x79,5 mm), delovna prostornina 1295 cm3, največja moč 60 KM pri 5.400 o/min, dvojni uplinjač (Weber) presek grla 34 mm
(pri modelu 1500: maksimalna hitrost 150 km/h, prostornina 1481 cm3, premer in hod batov: 77 x 79,5 mm , moč 80 KM pri 5200 o/min).
Menjalnik: 4 naprej, 1 nazaj, sinhronizirani
Zavore: disk na vseh štirih kolesih
Dimenzije: medosna razdalja: 2.425 mm, dolžina 4.030 mm
Teža: 970 kg.
Zmogljivost: največja hitrost 140 km/h, pospeševanje od 0 do 100 km/h: 21 s.
Velikost rezervoarja: 45 l
Olje: 3,5 l
Hladilna tekočina: 6,7 l

Dodatne slike: