Tokrat gremo v osnovi na kolesarski izlet, ki ga lahko čisto preprosto priredimo v nekolesarskega. Iz Ljubljane se odpravimo proti morju, avtocesto zapustimo na izvozu Divača. Od Ljubljane do Divače prevozimo 80 km. Kolesarski izlet začnemo v Divači. Avto lahko parkiramo na makadamskem parkirišču v neposredni bližini bencinske črpalke ali pred železniško postajo. Pred železniško postajo stoji muzejska parna lokomotiva. 17. metrska klasična lokomotiva je bila izdelana leta 1922, tovor pa je z največjo hitrostjo 50 km na uro vlekla na istrski progi, zadnjič 4. maja 1977. Takrat je bilo tudi konec parne vleke. V neposredni bližini je ohranjen tudi kamnit vodni zbiralnik, pomemben za oskrbo parnih lokomotiv z vodo.

Prekolesarili bomo okoli 46 km, nekaj malega tudi po italijanskih cestah, zato imejmo s seboj osebni dokument. V Divači si obvezno oglejmo Škrateljnovo domačijo !

Škrateljnova domačija : domačija s koreninami iz 17. stoletja velja za najstarejšo ohranjeno kraško domačijo. Je izjemen spomenik kmečkega stavbarstva. Tu je bila nekdaj gostilna s prenočišči in prostornimi kmečkimi poslopji, kjer so se ustavljali furmani z vprežno živino. Danes si v hiši lahko ogledamo spominsko razstavo, posvečeno prvi slovenski filmski zvezdi Iti Rini, ki se je leta 1907 rodila v Divači, v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja pa je zasijala na evropskem in svetovnem filmskem nebu. Muzej se nahaja v nadstropju hiše, v pritličju si lahko ogledamo galerijo lokalnega kiparja. Razstava je odprta v soboto med 10. in12. ter 15. in 17.00. V nedeljo med 10. in 13. uro. Vstopnina je 300 sit.

Pot nadaljujemo proti vasi Lokev. Nasproti zadnjih hiš v Divači bodimo pozorni na mogočno udornico Risnik. Udornica je nastala z vdrtjem stropa nekdanje jamske dvorane. Malo naprej se pripeljemo do oznake za Divaško jamo. Jamo si lahko ogledamo vsako nedeljo med majem in oktobrom ob 15. uri. Kmalu se pripeljemo do vasi Lokev.

Vas Lokev je dobila ime po lokvi (kalu), kjer so se popotniki ustavljali in napajali svojo živino. O vasi se širi glas kot o eni najlepših kraških vasic z ohranjeno staro vaško zasnovo, mogočnim taborskim obrambnim stolpom in cerkvijo sv. Mihaela. Ob tej poti so že v 13. stoletju nastale prve mitnice, ena od njih še danes stoji v vasi. Arheološke najdbe kažejo, da je bilo območje poseljeno v prazgodovinski dobi in rimskih časih. Prvi zemljiški gospodje so bili verjetno oglejski patriarhi. Ti so leta 1118 Lokev podelili viteškemu redu templarjev, ki naj bi postavili cerkev sv. Mihaela. Pozneje je imelo vas v zakupu več gospostev. V času turških vpadov leta 1485 so domačini zgradili tabor, ki je služil zaklonišče in obrambni stolp. Današnja podoba vasi se je oblikovala v 17. stoletju. Prav neverjetno se mi zdi, da ima tako mala vas kar 4 gostilne, 1 picerijo in nekaj mesarij, glavni prodajni artikel pa je zanesljivo pršut :)

V vasi Lokev si vsekakor oglejmo:

Tabor: mogočni obrambni stolp je bil zgrajen leta 1487 kot protiturška utrdba. Čokato cilindrično telo krona močan venec. Stolp je krit s stoščasto streho, ki je bila dograjena kasneje. Služil je tudi kot vaška žitnica, danes pa ima v stolpu svoje prostore vojaški muzej s predmeti iz 1. in 2. svetovne vojne. Največja dragocenost muzeja je uniforma Svetozarja Barojeviča, generala s soške fronte.
Lastnik muzeja je Srečko Može. Muzej je med vikendom zanesljivo odprt med 10. in 12.uro ter popoldan med 14. in 17. Več informacij dobimo na tel. št. 041516586.

Župnijsko cerkev sv. Mihaela: cerkev je bila zgrajena leta 1613 in prenovljena leta 1876. Ima pravokotno ladjo in tristrano zaključen prezbiterij. Ladijski strop je okrašen z rokokojsko štukaturo. Na cerkveno stavbo je prislonjen zvonik oglejskega tipa, zaključen z osmerokotno piramido. Poslikava je delo Toneta Kralja iz leta 1943. V župnišču hranijo romansko razpelo (emajliran bronast križec) iz ok. 1200, ki je originalno limoško delo. V Lokev so ga prinesli templarji. Velja za enega najpomembnejših umetnostno-zgodovinskih izdelkov romanske plastike. Nekoč je služil kot okras na lesenih knjižnih policah.

Kapelo Marije pomočnice: gotska kapela stoji ob župnijski cerkvi. Ponaša se s kvalitetnim gotskim portalom z letnico 1426. Kapelo krasi lesen kip Marije z Jezusom iz leta 1462, ki sodi med pomembnejše primere gotskega kiparstva na Primorskem. Nekoč je ob kapeli stal zvonik iz 12. stoletja.

Pot nadaljujemo naprej proti Lipici. Takoj za vasjo Lokev zavijemo desno v smeri jame Vilenica in pršutarne Lokev, ki je naš naslednji postanek.

Pršutarna Lokev slovi kot najstarejša pršutarna na Krasu. Pršutarna redno organizira vodene oglede in degustacije (večinoma za skupine, če imamo srečo in pridemo ravno ob pravem času, se lahko kakšni skupini tudi pridružimo). Če te sreče nimamo, pa si lahko v prodajalni kupimo malo pršuta in si ga privoščimo doma, seveda ob kozarčku terana. Trgovina je ob sobotah odprta do 13. ure.

Peljemo se naprej, mimo odcepa za jamo Vilenica. ...

Jama Vilenica: na območju Lipice naj bi bilo kar ok. 29 jam, najbolj imenitna pa je prav jama Vilenica. Izročilo govori, da naj bi v njej bivale dobre vile, ki plešejo nad vhodom v jamo, zato ima jama tako nenavadno ime. Zaradi temperaturnih razlik se namreč pred vhodom pogosto vijejo meglice. Vilenica je najstarejša turistična jama v Sloveniji in Evropi. V jami so tri dvorane – plesna, kjer so nekoč prirejali plese, rdeča in vilinska. jamaje dolga več kot 1500 metrov, na ogled je ok. 450 metrov. Jama je od leta 1986 prizorišče vsakoletnega mednarodnega srečanja književnikov. Za oglede je jama odprta ob nedeljah ob 10. uri, voden ogled traja približno 1 uro, v jami je več kot 500 stopnic.


Po nekaj kilometrih prispemo do Lipice. Vse do Lipice je dišalo po pršutu, v Lipici pa je "zadišalo" po lipicancih :) Po drevoredu, mimo golf igrišča, prikolesarimo do glavnega križišča v Lipici.

Lipica leži sredi zelene oaze, v bližini državne meje z Italijo. Slovi po svoji kobilarni, ki vzgaja plemenite lipicance že od leta 1580. V bližini sta kamnoloma krednega apnenca t.i. »lipiškega marmorja«, ki so ga nekoč prodajali po avtroogrski za obloge fasad. V Lipici je kar nekaj parkov, v njih raste več eksotičnih dreves. Drevored ob Bazoviški cesti je nastal tako, da je vsak konjar, ki je prvič vodil transport konjev na Dunaj, zasadil po tri mlada drevesa.

Najprej si bomo ogledali Dolino Lurške Matere božje, zato na križišču zavijemo desno, oznake so dobre.

Dolina Luške Matere božje: V letih 1848-75 je kobilarno vodil Karel Grunn, ki je imel težave z zdravjem. Po zdravje naj bi se zatekel v to vrtačo in tu preživljal svoje dneve, dokler ni ozdravel. V zahvalo je postavil kapelo, vklesano v naravno skalo, s kipom Matere božje. Tudi v prejšnjem stoletju so ljudje množično romali v lipiško dolino, kajti širil se je glas o čudežnih ozdravitvah. O ozdravitvah pričajo napisi, mnogi so tu puščali darove.

Po ogledu se vrnemo nazaj do križišča in zavijemo ponovno desno proti kobilarni in galeriji Avgusta Černigoja.

Kobilarna Lipica: že Rimljani so na Krasu kupovali konje, ki so sloveli po moči, hitrosti in vzdržljivosti. Kobilarno Lipica je leta 1580 ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel. Z lipicanci so oskrbovali dvorne hleve in špansko jahalno šolo. V času Marije Terezije (1740-80) je imela kobilarna 150 plemenskih kobil. Med vojno z Napoleonom se je kobilarna umaknila na Ogrsko in Hrvaško, med 1. svet. vojno pa na Dunaj in Češko. Po 1. svet. vojni je kobilarna pripadla Italiji, del črede je ostal tako v Avstriji in na Češkem, kjer so v kobilarni Kladruby začeli z rejo lipicancev.
Tudi 2. svet. vojna kobilarni ni prizanesla. Nemci so večino konj odpeljali, kasneje so enako storili tudi Američani. Ko je bila Lipica po 2. svet. vojni priključena tedanji Jugoslaviji, je bilo v Lipici vsega 11 konj. Od leta 1996 je kobilarna v lasti države Republike Slovenije. Slovenskega kraškega konja so nekoč oplemenitili s španskim, neapeljskim, danskim in arabskim konjem in dobili lipicanca. Lipicanec je srednje velik, globok in širok konj, njegova višina meri ok. 160cm. Lipicanci so popolnoma razviti šele s sedmimi leti, dosežejo visoko starost, tudi ok. 30 let. Rodijo se kot rjavci, črne ali sive barve, šele kasneje postanejo beli, običajno med šestim in desetim letom. Obstajajo tudi lipicanci temnih barv. Vsaka kobilarna daje konjem svoje znake. Konji iz Lipice imajo v levem licu črko L, kar pomeni, da je konj s tem žigom originalne lipicanske pasme, rojen v kobilarni Lipica.

Galerija Avgusta Černigoja: v galeriji so razstavljena dela enega največjih konstruktivistov, ki je zadnja leta svojega življenja ustvarjal v Lipici. Za ogled kobilarne in galerije je potrebno plačati vstopnino.

Po ogledu se ponovno zapeljemo nazaj do križišča in zavijemo desno proti mejnemu prehodu Lipica in Italiji. Najprej po drevoredu navzdol in na prvem križišču desno. Po približno 1 km pridemo do meje. Od meje nas vodi pot navzdol do Bazovice. Po 2 km pridemo do Bazovice (Basovizza) in na prvem križišču (oznaka je za Reko/Fiume) zavijemo levo. Na naslednjem, malo večjem križišču zavijemo zopet levo proti Kozini, po italijansko Pesek. Po približno 4 km vzpona smo zopet na meji. Po naslednjih 4 km prispemo do Kozine in nadaljujejo s kolesarjenjem v smeri Hrpelj. Peljemo se skozi Hrpelje do Tubelj pri Hrpeljah. Od Bazovice do Tubelj vozimo po precej prometni cesti. V Tubljah zavijemo levo proti Slopam. Po 3 km prispemo do hrama pregrešno dobre jedače pa tudi pijače, do Turistične kmetije Pri Damjanu.

Ker nas do Divače čaka le še spust, se lahko pri Damjanu sprostimo in mirno poobedujemo :).

Predlog za okusno kosilo: .. je seveda Turistična kmetija Pri Damjanu.
In s čim naju je razvajal Damjan: predjed, malo za pokušino, je bila znana Damjanova panceta z medom, ki jo ponudi skupaj s popečenimi, še toplimi koščki kruha in naribanimi jabolki. Sledili sta gosti gobova in beluševa juha, na štedilniku je čakala tudi jota. Pri naštevanju toplih predjedi sem se izgubila, naštevanja namreč kar ni bilo konca :) Poskusila sva božanske jurčkove zavitke s hrenom, skutne žepke z drobnjakom in ravno prav čvrste njoke z aromatično domačo klobaso. Nadaljevala sva s kozličkom s prilogo (pečen krompirček in grah). In na koncu še cela vrsta sladic, ki se menjavajo glede na letni čas. Odločila sva se za domačo kremšnito in jagodni zavitek, Damjan pa je omenil še češnjev zavitek in pito, kokosovo rezino s čokolado...
Damjan ima odprto konec tedna, velja pa ga poklicati na številko 056802840 ali 041753218 in si rezervirati mesto. V soboto v času kosila je bilo mirno, več gneče je v soboto proti večeru in nedeljo, ko kulinarični hram zasedejo Italijani.

Po vsem tem hedonističnem razvajanju sva se bolj odkotalila kot odkolesarila Divači naproti. Skozi Rodik in Kačiče.

Če slučajno teh 46 km ni zadosti, lahko dodamo še nekaj kilometrov na italijanski strani. Iz Bazovice tako zavijemo proti Občinam (Opicina), do tam je 8 km. Naš cilj na Občinah je slavna slaščičarna Saint Honore. Na eni od spletnih strani je zapisano: "Più che una semplice pasticceria, la Saint Honorè è un vero e proprio tempio del buon gusto". Ne vem pa, če delajo tudi ob nedeljah :(

Če bi se odločili obedovati v vasi Lokev (ko je pa v vasi toliko gostiln :)), bi bil moj predlog:

gostilna MUHA. Gostilna Muha velja za najstarejšo gostilno na Krasu, saj deluje že od leta 1770. Postregli nam bodo s tipičnimi kraškimi jedmi: joto, njoki, špinačnimi štruklji, slovijo po odličnih telečjih in svinjskih kračah, za posladek ponudijo pite in štrudlje. Vedno imajo dober teran in pršut. Več informacij dobimo na tel. št. 057670055. Odprto imajo od pon. do ned. med 11. in 21. uro, počivajo v četrtek in petek. Kmalu bodo ponudili tudi prenočišča.

Če bi bilo pri Muhi slučajno zasedeno, bi bil moj zadnji predlog za vas Lokev Gostilna Gombač. Pri Gombaču kuhajo kraške jedi kot so jota, njoki, razni pastiči, špinačni štruklji.. pogostijo pa nas lahko tudi s svinjskimi in telečjimi kračami, divjačino, jagenčkom in domačim zajcem...
Gostilna obratuje od 11. do 22. ure, v nedeljo in med prazniki pa od 10. do 22. ure. V torek in sredo imajo zaprto. Več informacij dobimo na tel. št. 057670466.


Bližnji izleti: Lipica in jama Vilenica, Škocjanske jame, Brkini, Vremščica, Slavnik..

Dodatne slike:

Komentarji: za objavo morate biti prijavljeni

Strani:

• 1
• 

Strani:

• 1
•