Škot je zaslovel, ko je s svojim umotvorom prehitel poštno kočijo. Podoben mehanizem je leta 1876 pri svojem biciklu uporabil tudi Lawson in nekaj podobnega lahko vidimo v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki. Ker pa je poganjanje takega kolesa zahtevalo poštenega dedca s kovaškimi mišicami, je uporaba zamrla in Škot ne slovi kot izumitelj dvokolesa.

Ta čast gre dvema Francozoma, očetu in sinu, Pierru in Ernestu Michauxu. Leta 1861 sta si menda ogledovala brusilni stroj, pri katerem je okrogel kamen z vodoravno osjo vrtela kolenasta ročica in se pri tem domislila, da bi enak mehanizem gotovo deloval tudi na kolesu. Na sprednje kolo drzine sta pritrdila dva pedala, po enega na vsako stran in zadovoljna ugotovila, da se da s takim dvokolesom prav dobro voziti. Tudi drugi so bili enakega mnenja in zanimanje ljudi za njune izdelke je skokovito naraščalo: prvo leto sta v svoji delavnici izdelala le dve kolesi, seveda najprej za vsakega od njiju po eno, naslednje leto 142, kasneje pa se je proizvodnja ustalila pri približno 500 kolesih na leto. Uradno se je njuno kolo imenovalo velocipede, neuradno pa kostolomec. Morda upravičeno, čeprav je očitno, da sta Michauxa sedež kolesa pritrdila na prožno jekleno pero prav zato, da bi uporabnik vožnjo preživel v enem kosu in ne preveč pretresen. No, ljubiteljev kolesarstva tresenje očitno ni motilo, kajti velocipedi so se razširili po vsej Evropi in že leta 1869 se je prvi pripeljal tudi v Ljubljano.

Nova kolesa morda res niso bila posebno udobna, pa tudi praktična najbrž ne, toda spodbudila so tekmovalnega duha in 31. maja 1868 so v pariškem parku Saint-Cloud organizirali prvo uradno kolesarsko dirko (neuradne so se gotovo dogajale tudi prej, najbrž vedno, kadar sta se srečala dva gospoda na kolesih). Na 1200 m dolgi stezi je zmagal Anglež James Moore. Že naslednje leto je bila kolesarska preizkušnja precej težja: med Rouenom in Parizom so na 135 km dolgi progi organizirali prvo cestno kolesarsko dirko. Udeležilo se je je približno 200 tekmovalcev in tudi tokrat je - z uro prednosti pred prvim zasledovalcem - zmagal Moore. Za pot je porabil 10 ur in 20 minut, vozil pa je s povprečno hitrostjo 13 km/h. V Združenih državah Amerike so prvo kolesarsko dirko priredili leta 1878 v Bostonu. Prva kolesarska dirka na Kranjskem je bila leta 1888, med Šentvidom in Ljubljano. Proga je bila dolga 4 km. Kolesarskim dirkam bomo namenili več besede v nadaljevanju. Zaradi želje, da bi se z enim vrtljajem lahko prevozilo čim daljšo razdaljo, so sprednja kolesa postajala vedno večja.

In ker so bila sprednja kolesa vedno večja, je bila vožnja s takim kolesom že prava umetnost in je zahtevala kar precej znanja. Spodaj je prikaz pričetka vožnje in sestopanja z »boneshakerja«.

Začetek vožnje:

Nogo postaviš na stopalko.	Z drugo nogo se odrineš…	…in stopiš na stopalko.
Noge daš preko sedeža…	…se usedeš…	…daš noge na pedala in se odpelješ.
Sestopanje:
Nogo s pedalov pomakneš nazaj na stopalko…	…preneseš težo na stopalko…	…in drugo nogo uporabiš za zaviranje.

Ernest Michaux, sin izumitelja Pierra, je dobil idejo narediti kolo privlačno tudi za ljudi z manj energije in slabšimi fizičnimi lastnostmi. Dodal je majhen parni pogon, tako da je bilo potrebno le krmiliti in ustaviti kolo. Slabost tega kolesa pa je bila, da si lahko prevozil le krajšo razdaljo, predno si ostal brez pare.

Medtem ko so možje tvegali svoje glave na visokih kolesih, pa so se dame, obsojene na dolge obleke in korzete, lahko popeljale po parku s tricikli za odrasle. Prav tako pa so jih uporabljali ugledni možje, kot so zdravniki in duhovniki. Prav tako so bile danes znane rešitve, kot so npr. krmiljenje preko zobnikov in diferencial prvotno uporabljene prav na teh triciklih.

Iz leta 1875 pa prihaja zanimiv francoski tricikel imenovan cynosphere. Gnan je bil s pomočjo psov.

Se nadaljuje...