Zgodovina Zavodov Crvena Zastava sega daleč v preteklost, vendar se je Zastava z organizirano avtomobilsko proizvodnjo začela ukvarjati šele po drugi svetovni vojni. Glavna predvojna dejavnost je bila proizvodnja orožja. V Kragujevcu so na primer leta 1853 vlili prvi top v Srbiji. Prav kamioni pa predstavljajo zametek avtomobilske proizvodnje v Zastavi, saj so za potrebe tedanje vojske kraljevine Jugoslavije med leti
Prvi zametki orožarske industrije v Kragujevcu se pojavijo na polovici 19. stoletja, natančneje 29. marca 1851, ko je knez Aleksandar Karadjodjevič izdal ukaz o preselitvi livnice topov iz Beograda v Kragujevac, da bi orožarsko industrijo skril pred Avstrijskimi in Turškimi vohuni. Kasneje se formira Artilerijska uprava Kragujevac, ki jo sestavljajo: Livnica topov, Arzenal, Laboratorij, Puškarna in Smodnišnica. Leta 1880 je inženir Kosta-Koka Milovanović razvil cev s trapeznimi progresivnimi žlebovi za puško Mauser. Ta tip puške, M1880, je bil izdelan v 100.000 primerkih in je bil takrat eden najboljših na svetu. O naprednosti takratne tovarne priča dejstvo, da so že leta 1884 zgradili lastno električno centralo z močjo 3,7 kW po tehnologiji tovarne Siegmund Shuckert iz Nuerenburga. Tako so postali prva z elektriko osvetljena zgradba v Srbiji, celo pred kraljevim dvorom.
Ob začetku prve svetovne vojne je bilo zaposlenih že okrog 4000 delavcev, vendar so leta 1915 v Kragujevac vkorakale Avstroogrske in Bolgarske čete, ki so zasedle tovarno. Stroji so bili kot vojni plen preneseni v Nemčijo in Bolgarijo. Po končani vojni je bila zato na mirovni konferenci v Versailesu Kraljevini SHS dodeljena vojna odškodnina v višini 27.356.000 takratnih dinarjev, kar je predstavljalo 70% vrednosti predvojnega Vojnotehničnega zavoda.
Med obema vojnama se je Vojnotehnični zavod razvil v industrijskega giganta, razpolagal je z obratnim kapitalom v višini dveh milijard takratnih dinarjev, 12000 stroji in 12000 zaposlenimi delavci. Po začetku vojne so Nemške enote 11. aprila 1941 zasedle tovarno, odmontirali so stroje in jih preselili v Nemčijo. Kragujevac je bil osvobojen 21. oktobra 1944, konec vojne je tovarna dočakala precej poškodovana, razrušena je bila tudi celotna Jugoslavija. V tovarni je ostalo 82 strojev, od tega več kot polovica neuporabnih. Zavodi dobijo začasno ime Fabrika oružja NOVJ, ki ga 28. avgusta 1945 spremenijo v Vojnotehnični zavod 21 oktobar. Ime Crvena Zastava se prvič pojavi 1. januarja 1946. Vse do petdesetih let je glavna dejavnost zavodov obnova in proizvodnja strelnega orožja. Ko na državni ravni leta 1952 pride do nove organizacije vojaške industrije, ki se je razdelila na več lokacij, se po prenehanju proizvodnje streliva prvič v zgodovini v Kragujevcu srečajo s prostimi kapacitetami in viški delovne sile. Zato pride do ideje, da bi največji del ustvarjenega dobička, 100.000.000 dinarjev, vložili v razvoj avtomobilske industrije. Kot je bilo takrat v navadi, so razpisali referendum 26. avgusta
Zaradi potreb pri obnovi domovine so se najprej odločili za montažo 126 ameriških terenskih vozil Jeep, znamke Willys. Leta 1954 so razpisali natečaj za nakup licence. Nanj se je prijavilo osem uglednih avtomobilskih podjetij: Renault in Delahaye iz Francije, FIAT in Alfa Romeo iz Italije, Angleška Rover in Austin ter Willys iz ZDA. Po preučitvi komercialnih pogojev , tehničnih lastnosti in preizkušanju posameznih vozil so 12. avgusta 1954 podpisali dogovor o licenčni proizvodnji s tovarno Fiat. Najprej so začeli s sestavljanjem terenskih vozil, popularne ''kampanjole'' AR 51/55, sledili pa so tudi osebni avtomobili tipa 1400BJ in 1100B. Vsega skupaj so v prvem letu sestavili 55 vozil.
Leta 1955 začnejo s sestavljanjem prvih tovornih vozil, to je Fiat 615B, katerih v prvem letu skupno s terencem AR 51/55 sestavijo 239. Sodelovanje s tovarno Fiatom se v naslednjih letih krepi, tako da počasi pridejo v tovorni program Zastave vsa poltovorna in lahka tovorna vozila Fiat.
Kamiončin
Prvi mali kamion, ki ga Zastava začne sestavljati po licenci, je bil model 615B - zelo simpatično vozilce s kabino, ki je spominjala na osebni avto 1400. Ta model je Fiat predstavil na torinskem salonu leta 1951, le štiri leta kasneje pa je Zastava kupila licenco za montažo. Zastavo 615B je poganjal motor tipa 101.005, štirivaljni, 1395 kubični bencinski motor, kakršen je poganjal osebno vozilo 1400, le z nekoliko manjšo močjo, 39 konjev pri 3800 vrtljajih. Teža praznega vozila je znašala
Kasneje se je osnovnemu modelu pridružila še različica 615D, ki jo je poganjal dizelski motor tipa 305B, ki je tudi izhajal iz osebnega avta 1400D. To je bil 1905 kubični štirivaljnik z močjo 40 konjev pri 3200 vrtljajih. To vozilo je bilo nekoliko težje,
V Zastavi so počasi to vozilo dopolnjevali z različnimi nadgradnjami, vedno več delov so izdelovali sami, tako da so leta 1961 predstavili model 620B, ki je z domačim znanjem nadgrajen model 615. Poganja ga močnejši motor tipa 105 BJ 005, bencinski motor s 1901 ccm in močjo 61 konjev pri 3200 vrtljajih. Mere vozila so ostale enake, povečala pa se je nosilnost, na
Zaradi tega so kasneje predstavili tudi izboljšano verzijo 1,5 tonskega vozila, model 616D. V ta model so vgrajevali izboljšan dizel motor tipa 305D z 51 konjskimi močmi pri 3800 vrtljajih. Zastava 616 je bila na voljo tudi s podaljšano medosno razdaljo,
Kombi
V Zastavi so redno sledili potrebam tržišča, tako so se leta 1959 odločili kupiti licenco za kombinirano vozilo 1100 TF/TK, ki ga je Fiat predstavil dve leti prej. To je bil prvi Fiatov dostavnik, zasnovan samostojno kot tovorno vozilo in ne več kot izpeljanka iz osebnega vozila. Zastava 1100 je bila na voljo v obliki karoserije kot furgon, minibus ali z odprtim kasonom, v številnih različnih izvedbah. Poganja jo štirivaljni 1089 kubični motor tipa 103 D 007, z 38 konjskimi močmi pri 4800 vrtljajih, poznan iz osebnega avta Fiat 1100. Nosilnost znaša
Ko je Fiat opustil izdelavo tega kombija, je Zastava odkupila tudi proizvodno linijo in nadaljevala proizvodnjo z različnimi izboljšavami. Tako so predstavili leta 1973 nov motor, 1295 kubični štirivaljnik tipa 116.003, z močjo 45 konjev, končna hitrost pa se je povečala na
Kljub zastarelosti celotnega vozila so leta 1977 vgradili še nekoliko močnejši motor prostornine 1500 ccm, s 55 konjskimi močmi. Od septembra 1977 naprej pa so vgrajevali tudi dizelski motor, izdelek beograjske tovarne IMR. Ta motor so izdelovali po licenci Perkins, tip 4103, s prostornino 1760 ccm in močjo 51 konjev pri 4000 vrtljajih. Modeli z dizelskim motorjem so dobili ime Zastava 412, na voljo so bili v več različicah: 412 T- kamionet, 412 NK- kombibus za 8 oseb in
Proizvodnja tovornih in dostavnih vozil se je v drugem desetletju obstoja avtomobilske proizvodnje v Crveni Zastavi vedno bolj povečevala, vendar so licenčna vozila s tehnologijo iz petdesetih let postajala vedno bolj zastarela in niso več v celoti zadovoljevala potreb trga. Tako so v tovarni začeli razmišljati o posodobitvi proizvodnje, obenem z novo organizacijo v okviru Zavodov Crvena Zastava, kar je pripeljalo do reorganizacije konec šestdesetih. Več o tem in o novih proizvodih pa prihodnjič.
Dodatne slike:    |
- 1
 Objavil pepi dne 29.01.2008 ob 09:16
Superca! Prav z zanimanjem sem prebrala zgodovino tovarne in komaj čakam na nadaljevanje... kakšno prilagajanje na tržišču je potrebno, da nekaj obstoji oz. preživi... res zanimivo...
lep dan, Nika |
|
Objavil skustran dne 29.01.2008 ob 19:14
Krasen členek, vreden branja!
Poučno in zanimivo. Komaj čakam nadaljevanje! lp skuštran |
|
Objavil Matjaz dne 31.01.2008 ob 12:30
Borut tole o zgodovini zastave si pa lepo napisal. Komej čakam na nadaljevanje.
|
|
Objavil bush81 dne 01.02.2008 ob 08:11
Dober članek,komaj čakam nadaljevanje.
|
|
Objavil stanko25 dne 07.02.2008 ob 14:19
Odličen članek, s takšnimi članki starodobnik.net pridobiva na kakovosti.
|
- 1
