Izraz »Café racer« (izg. Kef rejser) bi težko prevedli v slovenščino, saj je uporabljen za zelo specifično skupino motoristov, poznanih kot upornikov, ljubiteljev hitre vožnje in nenavadnih motociklov. Fenomen »Café racer« se je pojavil v šestdesetih letih (med 1954 in 1970), bil pa je, kot lahko sklepamo že iz imena samega, najbolj razširjen v Angliji, čeprav so jih poznali tudi v Nemčiji in Italiji, kjer so se njihove oblasti na vso moč trudile, da bi jih spravile s cest.
»Café racer« označuje tip motocikla in voznika. Sam pomen se skriva v angleški subkulturi šestdesetih, kjer sta bila glavna akterja v življenju mladih upornikov “Rock and Roll” in … kava. Prav ste prebrali! Ja, kava, in ne alkohol, saj to ni bilo v njihovem stilu. Alkohol pijejo »čoperaši in trajkerji«, ne pa »Café racerji«. Od drugih so se razlikovali tudi po zunanjem zgledu – oblačili so se v Levi jeans, motoristične jakne, škornje in nosili najmodernejše čelade. Nekako so prepletli stile ameriškega »briljantinca« (John Travolta v filmu Briljantina), Rockabillyja in modernega motorista. V tem času so tiste, ki so se za dan ali dva radi zapeljali na podeželje in vozili od gostilne do gostilne, poimenovali kar »TtT Racers« (parodija na Tourist Throphy dirkače). Vsakemu, ki je bil med dirko pod vplivom alkohola, je bilo odvzeto ime »Café racer«, danes pa ime »Café racer« nosijo vsi ljubitelji klasičnih angleških in italijanskih motociklov iz tega obdobja.
Biti mlad motorist v šestdesetih je bilo nekaj povsem norega – za seboj so pustili kar nekaj nestandardnih motociklov in s tem tehnologije, s katerimi so si opremljali in dopolnjevali svoje jeklene konjičke. S tem so današnjim restavratorjem povzročili nemalo težav, saj rezervnih delov ni ali pa se jih zelo težko najde, pa tudi dodatna oprema je bila izredno inovativna. Takratni vozniki so tako jeklene težke dele radi zamenjevali s takimi iz raznih zlitin in polikarbonatnega stekla, saj so želeli doseči, da bi bili motocikli čim lažji in tudi zanimivih oblik. To so bili fantje, željni hitrosti in adrenalina, sprememb in dogodivščin, razpoznavnih motociklov, ki so nosili njihov osebni pečat, s katerimi so se po novozgrajenih hitrih cestah med velikimi mesti vozili od kavarne do kavarne. Cilj mnogih je bil, da bi dosegli 100 milj (pribl. 160 km/h) na uro in več. Med seboj so se pomerjali v hitrosti na poseben način: dirkač je moral v čim krajšem času prevoziti določeno razdaljo od nekega lokala do določene točke in nazaj pred koncem iste skladbe, ki so si jo vrteli na »juke-boxu«. Takšne dirke so imenovali »record-racing« (po ploščah, ki jih je vrtel »juke-box«).
Toliko o fantih, oziroma kavbojih, kot so jih z zaničevanjem imenovali nekateri; 1962 je »The Motor Cycle« izšel v reviji tudi članek o tem »smešnem in nevarnem početju«.
Motocikel je moral biti modificiran toliko, da je dosegal željno hitrost. Zato niti ni bilo toliko pomembno, kako udoben je bil. Oponašali so takratne dirkalne motorje in na svoje motocikle nameščali podolgovate rezervoarje in kratke sedeže. Ozka krmila so omogočala boljšo kontrolo vozila pri visokih hitrostih in motoristu dopuščala, da se je lahko sklonil in zmanjšal upor vetra, motorje pa so navijali do toliko obratov, kolikor pač je šlo. Najbolj priljubljena motocikla tistega časa, primerna zaradi svojih tehničnih karakteristik, sta bila Norton in Triumph.
Tako kot mnogo »Café racerjev« se je tudi Dunstall Domiracer rodil kot dirkalni motocikel, ki je bil nekoliko pozneje prilagojen za na cesto. Narejen je bil pri Nortonu, osnovan pa je bil po standardnem 500 ccm Dominatorju 88, z navitim motorjem v svetlem Fearherbedovem okvirju in s švicarskim petstopenjskim menjalnikom. S takšnim motociklom si je Tom Phillis prisvojil tretje mesto na dirki Turist Throphy na otoku Man.
Leta 1962 so pri Nortonu ogromno delov prodali tudi Paulu Dunstallu, mlademu nadobudnežu iz Kenta, ki je bil znan po tem, da je tu in tam rad »navil« kakšen motor. Dve leti pozneje je nastal prvi Dunstall Domiracer kot prvi dopusten cestno-dirkalni motor in jih nato naredil še nekaj sto. Vsakega je prilagodil stranki in trgu; ameriški so bili zatorej tisti s standardnimi motorji, za evropski trg so bili taki bolj naviti. Spremembe so bile očitne: uravnotežene motorne gredi, spremenili so čase odpiranja ventilov, dodali visoko kompresijske bate in večje notranje ventile, nadgradili oljno črpalko ter spolirali odmične gredi. Naredili so vse, da bi pridobili na hitrosti in moči motorja, vendar so pri tem ostali tudi praktični: nožna zavora je bila sestavljena iz dveh delov in ne samo enega kot pri ostalih motociklih (poznana standardna »sls oblika«). Zanimivo je to, da so ti motocikli bili tudi sicer za 40 do 50% dražji od standardnih Nortonov in kljub priljubljenosti med »Cafe Racerji« so jih kaj kmalu nadomestili Nortonovi novi modeli, kot sta Atlas in Commando.
Med najboljšimi in najbolj popularnimi motocikli je v šestdesetih bil vsekakor Triton. Ime je dobil po Triumphu in Nortonu (gre za izpeljanko), in kot nalašč je to tudi ime mitološkega boga. Največ zaslug za tako nenavaden motor ima dirkač Dave Degens. To, da je zamisel dobra, da združi moč Triumphovega motorja z Nortonovim Featherbed okvirjem, je dokazal leta 1965 na 24-urni vztrajnostni dirki v Barceloni. Zmagoslavno je odpeljal dirko tudi leta 1970 in do takrat so prodali že 700 primerkov. Pri svojih motociklih je zmeraj uporabljal Triumphove menjalnike, da se je izognil puščanju olja. Rezervoarja za olje in gorivo je delal iz polikarbonatnega glasa, saj so tisti iz zlitine zaradi vibracij radi počili, za okvirje pa je uporabljal tipa Wideline in Slimline, na katere je dodatno pritrdil še eno cev, ki je šla pod sedeži. Kupci so ob naročilu svojega Titona dobili še obrazec, kamor so lahko zapisali dodatne želje, saj sta za Cafe Racerje oblika in izgled motocikla pomenila vse: dvojni inštrumenti, pokrovček za gorivo na sredini rezervoarja, centralni rezervoar za olje, dvojni uplinjač, ploščate glave cilindra, centralna postavitev svečk, kontrolni števci z dodatnimi kazalci, sedež, kot ga ima Manxov dirkalni Norton in še polno ostalih malenkosti. Njihovi jekleni konjički so bili polni takšnih in drugačnih detajlov.
Pa vendar so ljubitelji hitre cestne vožnje prenehali dirkati. Kaj se je zgodilo s »Café Racerji«? Dirko so izgubili proti industrijskemu razvoju in japonskimi motocikli, ki nekako niso spadali v to sceno in hkrati jim zaradi porasta prometa razmere na cestah niso več onemogočale dirkanja.
Dodatne slike: |
- 1
 Objavil majk dne 11.03.2008 ob 09:59
Ko sem bil v Londonu sem obiskal ACE CAFE LONDON, ogromen lokal kjer se vedno nenako obujajo spomin na te čase, stil in podobno. Imajo zelo lepo steno z starimi fotografijami, pa tud kak motor iz teh časov je vedno parkiran tam.
|
- 1
