Dva mehanika v Coventryu v Angliji sta ustvarila posodobljeno kolo v dveh ločenih korakih. Leta 1870 je James Starley (slika desno) ustanovil družbo Ariel in prvi izdelek je bilo kolo po imenu Ariel (the spirit of the air). Le to je imelo prestavo, kar je omogočilo dve revoluciji kolesa pri enem obratu pedala in to je seveda pomenilo večjo hitrost.

Novost so bili tudi obroči z naperami, kot jih poznamo danes in plašč iz polne gume, kar je zmanjšalo težo celotnega kolesa. Še vedno pa so bila ta kolesa visoka in nevarna za vožnjo, saj se je lahko zgodilo, da se je kolesar, ko se je ustavil, zvrnil nazaj. Prav tako je bila skrajno nevarna vožnja navzdol, saj je bila zavora tipična »štemplarica«, ki je lahko povzročila padec. Kljub temu je bilo še leta 1882 zelo popularno imeti visoko prednje kolo.

Štiri leta kasneje, leta 1874, je Henry Lawson uvedel verižni pogon na zadnje kolo. Njegov izum je postal zelo priljubljen, saj je kolo postalo mnogo bolj učinkovito in stabilno kot prejšnje inačice kolesa. Kolo se je imenovalo »the safety bicycle«, ki je omogočalo mnogo varnejšo vožnjo in tako je postalo kolesarstvo mnogo bolj popularno, še posebej pri ženskah. Imelo je dve enako veliki kolesi, njegova največja slabost pa so bila kolesa iz trde gume, zaradi česar je bila vožnja še vedno dokaj neudobna.

Težavo je uspešno rešil ustanovitelj družbe Dunlop, John Boyd Dunlop (slika desno), leta 1888, ko je patentiral pnevmatično kolo - zračnico, s čimer je vožnja s kolesom postala mnogo udobna in seveda bolj priljubljena. Istega leta so uvedli tudi model z znižano sredinsko letvijo, kar je ženskam olajšalo uporabo koles. Dunlop je bil Irski veterinar, ki je želel svojemu bolnemu sinu olajšati vožnjo s kolesom in jo narediti udobnejšo.

Bostonski proizvajalec kočij, Albert Pope, je leta 1876 obiskal prvi mednarodni sejem v ZDA, kjer je videl prvo javno predstavljeno kolo v Združenih državah. Kmalu za tem se je odpravil v Anglijo, da bi obiskal tamkajšnje proizvajalce koles in tako je začel uvažati kolesa v ZDA. Leta 1877 je nato postavil svojo prvo proizvodnjo koles v Hartfordu, Connecticut. Njegov model kolesa Kolumbija, ki je vseboval vse angleške izboljšave kolesa, poleg tega pa je Pope dodal tudi nekaj svojih, je postalo najbolj prodajno kolo na svetu leta 1893. Cena kolesa je znašala 313 takratnih ameriških dolarjev, približno enako kot dober konj - torej so si kolesa lahko privoščili zgolj premožnejši ljudje. Kolesa vse do konca prve svetovne vojne niso izdelovali in tržili za otroke, nato pa je povprečna cena koles močno padla, hkrati pa je povojni čas prinesel veliko gospodarsko rast.

Kljub visoki ceni kolesa je bilo v Združenih državah Amerike leta 1896 v uporabi milijon koles, ki so bila izdelana v 250 podjetjih, pri čemer je vodilno podjetje Alberta Popea začelo leta 1895 prevzemati konkurenčna podjetja, kar je privedlo do spojitve več kot 75 proizvodnih podjetij v trust American Bicycle Company (Ameriška kolesarska družba).


Certifikat American Bicycle Company

Mnogim izboljšavam, kot je bil npr. desetstopenjski prestavni mehanizem, navkljub, je bilo tedanje sodobno cross-country gorsko kolo, s sprednjim in zadnjim vzmetenjem ter sprednjimi in zadnjimi bobnastimi zavorami zgrajeno na osnovi inačice iz leta 1890.

Kot smo omenili že zgoraj, je bilo konec 19. stoletja v Angliji izdelano kolo, ki je združevalo osnovne elemente kolesa, kot ga poznamo danes: prednje in zadnje kolo podobnih dimenzij (s kolesarjevo pozicijo med njima), pogon prek verižnega prenosa na zadnjem kolesu ter krmiljenje s pomočjo prednjega, pogonsko neodvisnega kolesa. Gospod Starley je izkoristil izdelke, ki so jih patentirali v Nemčiji (baron Von Drais; 1817), na Škotskem, v Franciji in angleški kolegi. 25 let jih je sestavljal v delujočo celoto in leta 1885 predstavil Roverja - prvi model modernega, komercialnega kolesa.

Leta 1885 sta Lindley in Briggs izdelala model kolesa "Whippet" z vzmetnim ogrodjem, motorizirano obliko kolesa pa je leta 1893 izdelal škotski konstruktor in izumitelj Kirkpatrick MacMillan.

Julija 1887 je francoska vojska uradno uvedla kolesa v vojaško službo. Do leta 1895 so bili vsak korpus in divizija opremljeni z nekaj kolesi. Leta 1890 je Humber patentiral »safety bike« s sprednjimi vilicami obrnjenimi oz. nagnjenimi naprej, krogličnimi ležaji, nastavljivo verigo in kolesi z žičnimi naperami.

Prvo vojaško uporabo koles v ZDA beležimo leta 1891. To je bila formacija »Connecticut National Guard Signal Corps« ob podpori Alberta Popea. Le ta pa je svojo podporo umaknil leta 1900, ko se je podal v avtomobilsko industrijo. V 90-ih letih 19. stoletja postane Cycles Aluminium eno zgodnjih podjetij, ki proizvaja aluminijasta kolesa. Leta 1892 Ministrstvo za komunikacije na japonskem uporabi kolesa za dostavo telegramov.

Ležeče kolo ali s tujko Recumbent Bicycle je bilo poznano že pred koncem 19. stoletja. Leta 1892 je karikatura, na kateri je recumbent obkrožila svet v tiskani obliki, leta 1895 pa je bilo ležeče kolo, predstavljeno na kolesarskem salonu v Ženevi.

Tovrstna kolesa so predstavili kot udobnejša in enostavnejša za upravljanje, saj je bila potisna moč zaradi vodoravne postavitve pedal večja, zaradi nazaj pomaknjenega sedeža pa večja stabilnost. Vendar pa nikoli ni postalo popularno, saj je tehtalo v povprečju trikrat toliko kot kolesar. Kljub temu je leta 1914 Francoski proizvajalec Peugeot na tržišče poslal svoje ležeče kolo.

Brata Wright leta 1893 odpreta kolesarsko delavnico v Daytoni (Ohio). Prodajala sta nova kolesa in popravljala stara. Ko sta se odločila narediti letalo, sta uporabila večino znanja iz njune kolesarske kariere. V tistem času je članstvo v kolesarskem klubu varovalo kolesarje pred žalitvami in metanjem kamnov vanje.


Kroji ženske kolesarske oprave

Leta 1894 pride do sprememb v družbenem redu. Hlače, imenovane »bloomers«, ki jih je »iznašla« Elizabeth Smith Miller, popularizirala pa Amelia Jenks Bloomer, ameriška advokatinja in zagovornica ženskih pravic, so postale med ženskami zelo popularne. Dame, ki so bile doslej vezane na vožnjo s težkimi tricikli, ki so bili uporabni le za vožnjo po parkih, so se lahko sedaj vozile z bolj vsestranskimi kolesi in so še vedno imele svoje noge pokrite. Kolesarska manija je »ubila« blazine, ki so si jih ženske podlagale zadaj pod pas in korzete, uvedla je bolj smiselno oblačenje za ženske in znatno povečalo njihovo mobilnost. Skratka, kolo je imelo velik vpliv na razvoj ženske emancipiranosti.

Istega leta v Kaliforniji začne delovati kolesarska kurirska služba, ko zaradi stavke železničarjev obstane poštni promet proti Bay Area (področje San Francisca, San Joseja in Oaklanda). Bistroumen in iznajdljiv lastnik kolesarske trgovine v Frasnu je prišel na idejo, da bi pošto dostavljal s kolesi. Postavil je progo s postajami med Fresnom in San Franciscom s 6 kolesarji, od katerih je vsak pokrival okrog 30 milj (okrog 48 km).

Med leti 1984 in 1895 je 23 letna Annie “Londonderry” Kopchovsky kot prva ženska obkrožila svet s kolesom. Iz Bostona je odšla 25. junija 1894 na svojem kolesu znamke Sterling in končala svojo pot v Chicagu, septembra 1895. Njen cilj ni bil le obkrožiti svet v 15 mesecih, ampak s tem zaslužiti 5.000 USD. To je bil brez primere test ženske fizične vzdržljivosti in psihične trdnosti. Potovanje je bilo prav tako test ženske zmožnosti obraniti se pred moškim svetom. Kljub temu, da ni nikoli prej vozila kolesa, je za seboj pustila moža in tri otroke ter odšla na pot.

Leta 1896 je bil formiran 25. pehotni kolesarski korpus v Fort Missouri v Montani. Začeli so z osmimi naborniki pod poveljstvom generala Jamesa A. Mossa, s posebnimi kolesi proizvajalca A.G. Spaldinga iz Chicopee Falls. Julija so prevozili 126 milj do Lake McDonaldu, v avgustu 500 milj do Yellostonea in junija 1897 se je 20 kolesarjev odpravilo na 1900 milj dolgo pot do St. Luisa v 40 dneh.


25. pehotni kolesarski korpus

Leta 1899 so bila kolesa uporabljena v Boerski vojni za prenos sporočil, patrole in obrambo železnic. Boerski vodja Danie Theron je septembra formiral skupino 108 kolesarjev (108-man Wheelriders), Britanci pa so formirali skupino 1000 kolesarjev (1000-man City Imperial Volunteers). Do leta 1901 je v Boerski vojni služilo 13.000 kolesarjev.

Nadaljevanje sledi…

Ne prezri: Razvoj kolesa in kolesarstva - 1. del