Po nekaj letni odsotnosti iz sveta rally-a se je tovarniška ekipa Mercedes-Benz vanj vrnila leta 1960. Povratek je bil, kot se za Mercedes-Benz spodobi, s slogom. Takrat povsem novim W111 220SE, poznanim tudi pod imenom "Heckflosse" ali po naše repašom, ki se je v naslednjih nekaj letih pokazal za zelo uspešnega predstavnika MB v rallyu. 
Čeprav je bil Mercedes aktiven v rallyu že pred vojno, je svoje velike uspehe uspehe dosegal v petdesetih letih z legendarnim 300SL modelom, po nekaj letnem uspešnem dirkanju pa je ekipa za kratek čas izginila iz dirkalnih krogov. Leta 1960 pa se je vrnil z modelom W111 220SE. Poganjal ga je 2,2 literski šestvaljnik z vbrizgom goriva. Posebno dobro se je avto odrezal na dolgih preizkušnjah, kot je bil Monte Carlo Rally. Model 220SE je že prvo leto dokazal, da je iz pravega testa in je dosegel fantastične rezultate - mercedesi so v Monte Cerlu zasedli prva tri mesta (1. Walter Shock / Rolf Moll 2. Böhringer/Socher 3. Mahle Ott ). Shock je bil takrat že izkušen dirkač, saj je že leta 1956 dirkal za Mercedes, le da je takrat vozil model 220a, naveza Shock/ Moll pa je isto leto slavila tudi na Akropolis rally-u ter na Poland rally-u. Eno dirko pred koncem sezone RAC rally in england pa si je ta naveza zaradi nešportnega vedenja uničila sloves in prvi favorit Mercedesa je postal Böhringer.
Leto 1961 je bilo za model 220SE malo manj uspešno, kljub vsemu dve zmagi v avgustu nista bili zanemarljivi. Böhringer in Aaltonen sta zmagala na Poljskem ter Aaltonen ter Nurminiaa sta zasedla prvo mesto na težkem 1000 Lakes Rally-u. Evropski naslov prvaka pa je kjub naporom pri mercedesu priboril vozniku Hans Joachim Walter/ Porsche.
Prav tako za zelo uspešno leto se je izkazalo tudi leto 62˝ 220SE je to leto dosegel dve zmagi (Akropolis ter Luik-Sofia-Luik) ter dve drugi mesti (rally Monte Carlo ter rally Germany). Mercedesovo vozilo je bilo zelo uspešno na dolgih, težkih preizkušnjah, na ovinkastih dirkah, kot je bila Coupe des Alpes, pa mu je primanjkovalo okretnosti. Kjub vsemu pa Mercedesovo uspešnost zlahka pripišemo vbrizgu goriva, izbiri obešanja zadnje osi ter temeljitim pripravam avtov ali kot so rekli: "Deutsche Gründlichkeit" ter terpežnosti in kvaliteti materialov. Medtem, ko so morale druge ekipe med postanki popravljati avte, so pri Mercedesu le dolili tekočino za brisalce ter gorivo. Poleg modela 220Se je Mercedes leta 1963 poslal na proge nov model 230SL, ki je bil enako motoriziran kot model 220SE, le da je bil veliko lažji ter močnejši model 300SE. Model 230SL z Böhringerjem za volanom je takoj po prihodu slavil zmagoslavje na dirki Luik-Sofia-Luik. Model 220SE pa so zasenčili novi tekmeci, kot so bili Mini Coope S ter Ford Falcon, ki je imel mnogo boljše razmerje moči ter zbalansiranosti teže. Da je ostal konkurenčen, je Mercedes takrat poslal v akcijo model 300SL, ki je bil uspešen, a za takratne razmere že tudi pretežak model.
Uspehe pa je znamka ter model 220SE in 300SE dosegala tudi zunaj meja Evrope - v letih 61-64 so štirikrat zapored zmagali na 4.500 km dolgi ter zahtevni preizkušnji The Grand Premio Argentina, ki se je končala na 3000 m nadmorske višine v Andih. Prvi dve zmagi je dobil model 220SE, zadnje pa Böhringer v modelu 300SE. Leto 1964 ni prineslo večjih uspehov razen 3. mesta za Böhringerja na dirki Luik-Sofia-Luik v modelu 230SL.
Na tej točki se je Mercedes odločil za nekaj časa se posloviti iz sveta rally-a, saj so spoznali, da bo premagovanje manjših, okretnejših ter dobro motoriziranih avtov pretežko. Trajalo je več kot 10 let, da se je Mercedes v vsem svojem sijaju zopet pojavil med ostalimi znamkami na rally-u, tokrat je model 280E leta 1977 zmagal na spektakularni dirki London to Sydney Rally.
Dodatne slike:       |
- 1
 Objavil skustran dne 27.05.2008 ob 18:08
Noroooo!
Res pohvale vreden članek. Človek si zaželi, da bi se lahko vrnil v tiste čase in si te zverine ogledal v akciji! lp skuptran |
- 1
